Tradicija je kot snov, iz katere nastaja novo – ničesar si ne izmislimo od začetka, vedno je bilo nekaj pred tem.Veganizirali sva mnogo klasičnih receptov, na primer čokoladno torto, palačinke in šarkelj. Lotili sva se presne potice in pit iz krhkega testa brez jajc ter potrdili znano resnico, da je vse možno, če v to verjameš. Ko sva prišli do navadnih piškotov, sva prvi pekač odnesli naravnost na kompost, ker so po videzu, vonju in okusu spominjali na prežgano moko. Obe sva obdarjeni z vztrajnostjo (trmo?) in odprlo se je toliko novih možnosti, da bi bilo res škoda, če tega ne bi odkrili.

Velikokrat sem že povedala zgodbo o tem, kako sem dobila svojo kuharsko pomočnico, ki me je kmalu prehitela v mešanju, gnetenju in predvsem vlečenju testa. Zgodilo se je tako: bila je zima, mrzla tema, stresla sem moko na mizo in zraven postavila strojček za orehe ter pobožala svoj velik trebuh. Naj bo fantek ali punčka, le da bo z menoj pekel piškote, sem si zaželela. Še posebno pozimi je nebo odprto za srčne želje, in glej, nekdo me je slišal. K meni je prišla strastna pekarica, ki se zna pogovarjati tako z angeli kot s testom, ki vzhaja. Tudi tebi bo prišepnila, kako umesiti testo, stopiti čololado in uživati pri tem.

Knjiga se bere kot zgodba, hkrati pa je priročnik za vegane, pri peki brez laktoze, glutena, soje ali oreščkov. Pečem, da mi je lepše v življenju, da ne pozabim na veselje, užitek in igrivost. Iz kupčka moke in nekaj jabolk narediš zavitek ali palačinke – ni to čarovnija? Ob tem se počutim varno in pomirjeno.