Jurmala (Latvija) – Talin (Estonija) – Helsinki (Finska)

Za zajtrk imava zadnjo kumaro s Haninega vrta in še nekaj pistacijevega masla iz Poljske. Zapustiva jezero in hiško, peljeva se mimo narodnega parka…

Za zajtrk imava zadnjo kumaro s Haninega vrta in še nekaj pistacijevega masla iz Poljske. Zapustiva jezero in hiško, peljeva se mimo narodnega parka, kamor sva želeli vsaj na kratek sprehod, ampak nama ne uspe napolniti avta.Polnilnica ne dela? Nihče ne govori angleško. Latvijski jezik je podobno kot litvijski izjemno drugačen, ne razumeš čisto nič, niti približno. Jezik je arhaičen, njegovo starost ocenjujejo na 5000 let kot sanskrt. Latvija je menda precej ohranila poganstvo, kar pa na tako kratkem postanku ne vidiva – čeprav, tale hiška ob jezeru je bila kar posebna.

Polnilnico najdeva ob mestni plaži Jurmale. To je sanjsko. Kilometri in kilometri pečene plaže, nobene gužve, nobenih smeti, čeprav sva na najbolj obiskanem delu plaže. Od tu naprej se razteza divja plaža, delno spada tudi pod narodni park. Temno morje je naredilo žlebiče, po katerih hodiva bosi. Prelepo. Nazadnje sem tako hodila po morju leta nazaj v Indiji.

Nadaljujeva proti severni Latviji, izbereva malo bolj počasno cesto ob morju, in komaj opaziva, kdaj zapeljeva v Estonijo.

Po treh urah vožnje se ustaviva v kar enem kraju, da pretegneva noge. Najdeva prostor, kjer bi lahko ostala ves dan. Kavarna, veganski prigrizki, gugalnice namesto stolov, concept store, izdelki lokalnih kreativcev. Jezik ni ovira, vsi govorijo angleško bolje kot jaz. Po cestah velike luže, nad mesto se je ravno izlil oblak. Smoothie bowl Lilla iz borovnic in malin obarva ustnice vijolično. Kako lepo je potovati!

Spet v avtu, še dobra ura in sva v glavnem mestu Estonije, Talinu. Talin je seveda veliko mesto, večpasovnice, moderne zgradbe do neba in edini veganski hotel na Baltiku. Polnilnica za avto je v desetem nadstropju steklene zgradbe. Nikjer ni ljudi, samo kamere. Popolno nasprotje temu je najin hotel: ne veva, ali nama je smešno ali žalostno. Malo večja lesena hiša z zapuščenim vrtom, brez recepcije, ključ v vratih sobe. Tudi tu ni nikogar. Bomo ljudje izginili?

Prijateljica Ajda, ki je nekaj časa živela v Talinu, nama pošlje par povezav za vegansko večerjo in kar bi naju morda še zanimalo. Petek zvečer je, vsi so zunaj. Živahno, družabno, vendar umirjeno, večerja naravnost božanska, vsi prijazni. Zjutraj se mi zdi hiša naravnost očarljiva. Lastniki v sodelovanju z lokalnimi umetniki ohranjajo tradicionalno estonsko leseno hišo iz leta 1901, ne da bi posegali vanjo več, kot je nujno. Tapete se pojavlajo v kombinacij s tekstilom foteljev in ostanki barv. Vse je leseno. Pod škriplje, okna se ne dajo več odpreti ali zapreti, odvisno, vrt je poln življenja, vidiva zajčka. V centru Talina. Sprehodiva se do zajtrka, kamor naju s sporočilom na telefon usmerijo iz hotela, ker še vedno ni nikjer nikogar.

Kringl cafe je verjetno najlepši all day breakfast lokal, kar sem jih kdaj videla. Kombinacija pekarne, slastičarne in kavarne. Največji problem je, da ne moreva vsega poskusiti. Izjemno prijazni so vsi, tudi med seboj. Terasa je polna, kupujejo za s seboj (tudi midve), dinamično je, vendar mirno. Zaklepetava se z natakarico o veganstvu v Estoniji, pravi, da je zelo vsakdanje. Morda ne živiva v pravem delu sveta?

Seveda najdeva v Talinu tudi specialty coffee, vse diši, imajo svojo pražarno. Spet podoben vtis kot včeraj zvečer: ljudje so družabni, prijazni, umirjeni, zdi se, da se imajo fajn. Zakroživa skozi majhne trgovinice lokalnih kreativcev, veliko tekstila, reciklirani materijali, izviren sodoben design.

Danes nobene vožnje z avtom, pot nadaljujeva s trajektom. Pristanišče je par minut stran. Ogromna križarka Viking že polni svoj trebuh z avtomobili v štirih nadstropjih. Do zgornje palube je kakšnih šest nadsropij. Veter, sonce, vsak ima že kozarec piva pred seboj. Po treh urah mirne vožnje sva na cilju: Helsinki, prišli sva na Finsko.

Prvi vtis: mesto je nekam prazno, vzdušje neosebno, veliko mladih ljudi, ki so hitri, zagledani nekam naprej, v skupinah, glasni, hrupni, alternativni z oblačili in frizurami, varnostniki na vhodih v bolj polnih lokalih, precej alkohola, res pa je sobota zvečer. Noč bo kratka, sonce zaide ob 22.10 in se hitro vrne, Izbira piv je velika, s konzervo lokalne craft pivovarne se stlačiva za zadnjo prosto mizico in brez besed opazujeva Helsinke. Brez besed – ker je prehrupno, še svojih misli več ne slišim. V hotel se vrneva skoraj opolnoči, še vedno je svetel večer.

Nedelja v Helsinkih. Vremenska napoved za danes je vroče sonce, 29 stopinj. V Muziki trenutno 19 stopinj. Mislila sem si, da mi letos poleti ne bo prevroče, ker greva na sever!

Hana je razočarana nad vegansko ponudbo in ponudbo hrane nasploh. Večinoma je fast food. Cene so precej višje kot v Estoniji. Ocvrt krompirček, veganske klobasice in solata v papirnati škatli je najboljše, kar najdeva. Avto sva pustili v garaži, iz katere sva včeraj komaj našli izhod, zato bova v tem mestu peš. Po več kot dva tisoč prevoženih kilometrih je super biti brez avta.