Helsinki (Finska) – Saimaa (Finska)

Hotel Hobo naju preseneti z odličnim samopostrežnim zajtrkom. Vse je označeno z alergeni in večina jedi je veganskih. Dinamična jedilnica, prijetno vdušje, veliko domačinov, ki zajtrkujejo ovseno kašo in nekaj, kar ne poznava – stepen roza zdrob? Preveriva: iz ribeza ali malin skuhajo sladek kompot. Kompot precedijo in v to zakuhajo zdob. Malo solijo. Ohlajen zdrob stepajo, da nastane rahla roza jed. Tako. Bova poskusili doma. Morda pride na naš jedilnik. Finci ga naravnost obožujejo.

Plan za danes je nedeljski. Dobra kava, nato bienale v HAM, Helsinki Art Muzeum. Na poti tja zavijeva v trgovino Marimmeko, vsi so obsedeni s to znamko, tudi domačine vidiva z Marimmeko platnenimi torbami. Nekaj privlačnega je na tem dizajnu, očitna je tudi povezava z japonskim. Muzej je eden lepših, diha z umetnostjo. To je eden tistih muzejev / galerij, v katerih bi bila lahko ves dan. Pogrešava le manjšo kavarno. Ostaneva, dokler ne zapirajo. Video o severnem vetru bi si želela vsaj še enkrat ogledati.

Ko prideva iz muzeja, je zunaj zelo vroče poletje. Spet se počutim slabo, in če ne bi imeli rezervirane mize v Yes, bi šla naravnost spat. V lokalu se smejijo od sreče, kakšno čudovito poletje imajo letos. Ena pove, da je naredila že vse kljukice na svojem ‘summer to do list’. V Muziki pa dežuje in je 20 stopinj, nisva na hladnem severu? Glavni kuhar /lastnik restavracije in avtor kuharskih knjig Richard McCormickin je pripravil dva menija, veganskega in vegetarijanskega. Lokal je velik in nabito poln, brez rezervacije ne dobiš mize. Res bi veliko zamudili, če ne bi prišli sem. Že koktejl je povedal vse: mango, čili, ingver in rakitovec. Helsinki so se nama v hipu zdeli kulinarično veliko bolj zanimivo mesto kot prejšnji večer. Nekako se zdi, da je za mesto običajna bolj fast food hrana ali pa fine dinning. Tistega vmes nisva našli.

V Yes so krožniki premišljeni, všečni in predrzni s kombinacijami, sodobni in po finsko tradicionalni z jagodičevjem v tahini omaki, rabarbaro, rakitovcem in češnjami zraven pečenega zelja. Malo razočara sladica, lemon tart je bil čisto povprečen. Cena je krat dva v primerjavi s podobno, prav tako odlično restavracijo z vegansko ponudbo v Talinu.

Zadnji dan v Helsinkih je ponedeljek, kot je bilo za pričakovati, je mesto oživelo. Še vedno je vroče, tudi v manjših parkih poležavajo na piknih odejicah ali brez njih. Razanašalce pri Woltu ponekod že nadomešča robot. Videti je, da roboti razvažajo predvsem stvari iz supermarketov. Tiho drsijo po mestu, nihče se ne vznemirja. Opozorilne table prosijo, da jih ne zaparkiramo. Ljudje bomo kmalu odveč. Verjetno bomo zelo osamljeni.

Veliko je ponudbe rabljenih oblačil. Z imenom naju pritegne Relove, velika in polna trgovina znanih oblikovalcev; ko se utrudiš pomerjanja, je zraven lokal s prigrizki in pijačami, vsekakor posrečena kombinacija.

Od velikega mesta se posloviva v specialty coffee lokalu Andante. Spet značilen japonski stil, temen prostor, surov les, veliki kosi lesa, zloščene ploščice, tišina, vonj po odlični kavi. Hana uživa v pour over kavi Geisha, meni danes ni do kave, naročim macha latte z medom. Nekaj mizic je zunaj na pločniku, sediva na majhnih stočkih, opazujeva mimoidoče in sva v mislih že na poti ven iz mesta. Dobre tri ure vožnje proti vzhodu, med visoke smreke in jezera. Tako si predstavljam Finsko.