Tampere (Finska) – Stockholom (Švedska)

Tampere je živahno in hrupno mesto. Obžalujeva, da nisva ostali pri upokojencih. Morda potrebujeva samo dobro kavo?

Tampere je živahno in hrupno mesto. Obžalujeva, da nisva ostali pri upokojencih. Morda potrebujeva samo dobro kavo? Veganski caffe Mimosa je hkrati pekarna in tudi buffet. Ta način hrane je popularen na Finskem. Plačaš in si pri pultu naložiš, kolikor želiš. V tem lokalu ni neke ponudbe, pire krompir, “mesne” ocvrte kroglice v omaki in mešana solata. V dostopno ceno je vključena tudi filter kava, ki si jo naliješ po želji. Najprej sva mislil spiti samo kavo, nato se ulije ploha in podaljšava obisk s kosilom. Ni nekaj, prav Hana, jaz se spet slabše počutim, zato kosilo preskočim.

Muzej ni daleč, samo skozi park se sprehodiva. Park je ob majhnem jezeru z račkami in kokošnjaki. Urejajo ga na zelo všečen način: drevo, ki pade v vodo, pustijo, da ga prerašča ločje. Robovi parka so divji, plevel vijolično cveti, urejene so samo potke in nekatere površine. Nikjer nobenih smeti.

Muzej je zelo obiskan, sem petstota obiskovalka razstave. Sprašujeva se, ali nama bo to sploh zanimivo. Ampak ja, zbirka je na zelo velikem prostoru v več nadstropjih in hodnikih, galerijah, umaknjenih sobicah, res noro kreativno, zelo sodobno v smislu uporabe raznih efektov, vizualizacij, interaktivnosti. Navdušijo pa naju najbolj miniaturne črnobele risbe Tove Jansson, ki je prvi lik Mumina narisala pred osemdesetimi leti. Hana pravi, da je vse super, bi pa raje v temni in tihi sobici gledala samo njene risbe. Se strinjam.

V muzejski trgovini kupiva prozoren dežnik. Kaže, da bo vreme zdaj tako, kot sva ga pričakovali, ko sva šli na pot, deževno in hladneje kot v Muziki. Končno, do zdaj je bilo vsak dan čez 30 stopinj, v Muziki pa 20. Kam že sem spakirala teniske?

Zdaj pa naprej. Čez uro in pol vožnje se vkrcava na 211 metrov dolg trajekt. Kolona vozil zapelje v njegov trebuh.

Trajekt ima restavracije, igralnico, sobo za jogo, fitnes, velik odprt prost, kjer lahko posedaš in skozi zastekljeno steno opazuješ morje. Finnlines je najsodobnejša finska linija trajektov, videti je kot res dober hotel z veliko prijaznega osebja. Najina kabina v devetem nadstropju je majhnna soba s pogradom, kavčem, garderobno steno, kopalnico s tušem, mizico in različnimi lučkami, da si ustvariš ambient po svoje. Najlepši od vsega je pogled – veliko okno in, zdi se, neskončen niz otokov, mimo katerih plujemo. Žal, res žal, je ura že enajst zvečer in ne moreva več imeti oči odprtih. Resno se sprašujeva, kako je možno, da je to najcenejši trajekt, kar sva jih rezervirali na vsem potovanju. Pa jih je kar nekaj. Pa še edini trajekt, ki pluje vso noč.

Po zvočniku naju zbudi obvestilo, da bomo kmalu na Švedskem. Ne, neee, hočem še spati in hočem še opazovati otoke. Koliko jih je! Zdaj že vidimo tudi hišice na njih. In spile bi kavo v Starbucks v desetem nadstropju. Toliko stvari je in tako malo časa. Filozofirava o tem dejstvu v primerjavi z življenjem nasploh. Najinim življenjem. Hkrati pa že tečeva po stopnicah v sedmo nadstropje, kjer sva parkirali avto. Se še vidimo, Finska, upam, in pozdravljena, Švedska.