Rustikalna pita

Česen je naravni antibiotik, znižuje krvni pritisk, vsebuje antioksidante. Če ga uživate za zdravje, naj bo ekološko pridelan.

Proti urokom

Med mojo obvezno ozimnico spada kita česna z lokalne ekološke kmetije. Obesim jo nekje med kuhinjo in jedilnico, da varuje moje ustvarjanje pred slabimi energijami vseh vrst: lenobo, malodušjem, slabo voljo ali nadležnim perfekcionizmom. Poleg te kite imam seveda še dodatno škatlo česna za sproti. Lepa črna kartonska škatla je bila nekoč polna ekskluzivnih stekleničk kisa treh vrhunskih vinarjev, prijateljev plemenite vinske kisline. Kis smo že zdavnaj porabili, škatla pa je ostala. S krednim svinčnikom sem na njo kar se da lepo napisala Česen in jo položila v najbolj temen in hladen kot. Želim si, da mi do naslednje sezone ne bi bilo treba kupiti česna v trgovini, saj je to neverjetno komplicirano – kot da bi pozimi ves slovenski česen nekam poniknil. Naprodaj je avstrijski, italijanski, španski, ki je videti, kot da je zrasel v kakšni dnevni sobi, ves lep, bel, brez sledu normalnega zemeljskega življenja. Moji česni so različnih velikosti, na koreninicah visi še kakšna grudica, čudovito nepopolni. Takšne imam najraje. Pomirjujoče je, da nisi vedno v najboljši formi in da je to čisto v redu. 

Česen je zame nepogrešljiva začimba, dajem ga skoraj v vsako slano jed, po receptu najprej popražite čebulo in česen. Svež je bolj delikaten, saj moram najprej pomisliti, kakšne načrte imam v naslednjih urah. Z vonjem po svežem česnu nisi najbolj družaben. Ob nabavi prijetne količine ozimnice sem se zato odločila, da nekaj glavic česna fermentiram. Menda fermentiran česen ohrani svežino in vse zdravilne lastnosti, izgubi pa vonj. Bom videla, če drži. Včeraj sem olupila za pol kozarca česnovih strokov, jih zalila s slano vodo, obtežila in tako se bodo stroki fermentirali šest tednov. Če mi uspe, podelim recept. Zaenkrat pa sem s česnom odišavila paradižnik za rustikalno pito z jajčevci in bučkami, kar je prav tako zanimiv recept, ki napoveduje jesenske jedilnike. 

Rustikalna pita

2

Sestavine

  • Nadev: 50 g fižola
  • manjši jajčevec
  • manjša bučka
  • čebula
  • 3 stroki česna
  • paradižnik
  • žlička suhega origana
  • vejica sveže bazilike
  • oljčno olje
  • sol in poper
  • Testo: 100 g pirine moke
  • 100 g bele pšenične
  • 50 ml oljčnega olja
  • sol

Priprava

  • Začnete z nadevom, ker je treba najprej namočiti fižol (najlažje čez noč, če je vroče, v hladilniku) in ga naslednji dan skuhati.
  • Za testo v skledi zmešate vse sestavine, da nastanejo grobe drobtine. Nato po žličkah dodajate vodo, samo toliko, da lahko ugnetete testo, ki je še vedno malo drobljivo. Če bo vode preveč, bo pečeno testo gumijasto, namesto krhko, kar si želimo.
  • Ugneteno testo pustite v pokriti skledi in postavite v hladilnik.
  • Za nadev narežete jajčevec in bučko na manjše kocke. Nasekljajte čebulo. Paradižnik narežete na kocke in takoj zmešate z nasekljanim česnom in baziliko, da se marinira.
  • Na olju kratko popražite čebulo, dodate jajčevce in jih popečete, da se napol zmehčajo. Dodate bučke, sol, poper, origano in pražite ob stalnem mešanju, da se jajčevci do konca zmehčajo (bučke lahko ostanejo malo čvrste).
  • Dodate mariniran paradižnik in povrete, da je nadev gost.
  • Vključite pečico.
  • Testo na peki papirju razvaljate v krog, na sredo nadevate zelenjavo in robove testa zavihate.
  • S papirjem vred preložite na raven pekač in pečete v prej ogreti pečici na 180 stopinj 20 minut, ko se rob pite začne barvati.
  • Pita je odlična tudi hladna, primerna je za piknike in za s seboj.