Saimaa (Finska) -Tampere (Finska)

Saimaa (Finska) – Tampere (Finska)

Zjutraj dolgo sedim na pomolu plavajoče hiške na jezeru. Oči polnim s prizori temnega jezera, valujočih trsov, mehkobe surovega lesa, zibanja čolna, lastovicami, ki gnezdijo pod pomolom. Da vse to shranim v neskončen spomin duše, da ti občutki ostanejo nekje na površini mene, kot sem zdaj. Ničesar ne nesem fizično s seboj, ok, nekaj fotografij, ampak moje roke so prazne, ko potujem naprej. Asta privesla z zajtrkom (a že?), toliko si imamo povedati, njena zgodba je podobna najini: v hišo ob jezeru, vsaj uro od mesta, se je preselila pred leti, dva psa, štiri kokoši, lisice v gozdu. Oddaja plavajočo hišico in savno, pripravlja zajtrke za goste, ko je le možno, potuje. Ali se lahko letos pozimi oglasi pri nas? Itak, se smejimo, dobrodošla.

Preden odpeljeva, se še najeva borovnic. Kamorkoli pogledaš, dva korak od avta, svetel gozd, poln borovnic, do koder vidim. Sploh se ne premaknem in ne poberem vseh z grmička. Divji ribez se ravno barva rdeče, še je trpek. Ribez ne raste v grmičkih, ampak kot posamezni poganjki. Če gresat za tisto skalo, pravi Asta, so divje jagode. Očitno jih je veliko, ker jih lahko vohava. Asta nima časa, pripraviti mora hiško za nove goste, so že na poti. Midve tudi ne greva po jagode, potovalni urnik itak nenehno zamujava. Ljubi gozd, jezero, jagode in borovnice, hvala.

Naslednji postanek Lahti, Museum of Visual Art. Najprej imava premično pisarno v njihovi kavarni, nabralo se je nekaj obveznosti na mejlih in v računovodstvu najinih treh podjetij (zmešano, vem). Prostor je mišljen kot working place, voda in filter kava, kar si po želji dolivaš, domača pekarna in pražarna, ko postaneva lačni, velik prostor, prijetno vzdušje, vtičnice, pač vse, kar potrebujeva v tistem trenutku. Potem pa razstava, izjemna, za plakate imava odločno premalo časa. Toliko vsega, kar ni možno doživeti, če je čas omejen. Ampak to je roadtrip, si ponavljava, tako to je, če imaš samo tri tedne za pet tisoč kilometrov.

Prespati namerava nekje zunaj, ob kakšnem jezeru. Imava aplikacijo park4night. Na Finskem lahko povsod divje kampiraš, razen če je označeno kot zasebna lastnina. Peljeva se severno proti Tampere, ki so najina naslednja destinacija, smreke so vedno višje, cesta ožja, prometni znaki opozarjajo, da lahko na cesto skoči los. Rdečih lesenih hiš z belimi okni in verandami je vedno manj. Opaziva tablo za kamp. Dovolj je, da se spogledava, in že obračam avto. Kar tu bova ostali. Na izi. Že par dni naju lovi viroza, polna glava, zabasani sinusi, tole bo kar super za prespati noč, dovolj avanturizma za danes.

V kampu Lomakeskus Telaranta nihče ne govori angleško. Komaj dopoveva, da bi radi za eno noč kampirali. Ne, nimava šotora, prespali bova v avtu. Tesla ni videti, da se v avtu lahko spi. V resnici je presenetljivo veliko prostora, ko porineš prve sedeže do konca, zadnje sedeže pa sva itak pustili doma. Potem se gospa nekaj spomne in nama maha, naj greva z njo. V kampu je starejša Nemka, ki govori angleško. Vse se nama smeji, ko se lahko dogovorimo. Nočitev v kampu vključuje savno, skupne prostore s kuhinjo, pralnim strojem, hladilnikom, za obe in avto plačava 25 evrov. Tu bi lahko ostala kakšen mesec. Parkirava tik ob jezeru, in ko zjutraj odpreva prtljažnik, vhod v najino spalnico, je vse, kar vidim, neskončno mirna gladina jezera. Sanjam?

V kampu je popolna tišina, ljudje mirno zajtrkujejo, se savnajo, plavajo. Tudi Hana gre plavat. Za savno (žal) ni časa. Na gorilniku si skuhava zajtrk, objameva to popolno sliko in nastaviva navigacijo – Tampere, Muzej Muminov.