Stockholom (Švedska)

Stokholm so severne Benetke, pravi moja gimnazijska sošolka in prijateljica Lilijana, ki ki je tu živela nekaj let. Dopisujeva si, da bi se morda kje na poti ujeli. Zdaj živi na skrajnem jugu Švedske, tako da skozi okno gleda Dansko.

Stockholm je zlit z Baltskim morjem, raztegnjen čez štirinajst otokov, zato so povsod mostovi. Res široke kolesarske steze, pasovi samo za avtobuse, srednjeveške neenakomerno tlakovane ulice, hecni tuneli, na trenutke se prometno kar težko znajdem. Zgodaj zjutraj je, danes jaz vozim, dežuje, moker asvalt dviguje meglico izpod gum. Hana navigira proti speciallty kavi Johan & Nystrom, kjer odprejo že ob sedmih zjutraj. H kavi lahko naročiš trdo kuhano jajce. Aja, sem mislila, da je to posebnost Japonske? Midve naročiva edini veganski sendvič: pol avokada na tankem rženem koščku kruha, res res tankem, samo za podlago avokadu. Sediva v okenski niši in opazujeva dan, ki se prebuja skupaj z nami, ljudi v palerinah, kužke v palerinah, v bistvu je malo prometa za tako uro in tudi ni videti, da bi se komu kam mudilo. Hodijo hitro, ampak ne prehitro, ravno prav hitro. Švedski izraz za to je lagom: ne premalo, ne preveč, ravno prav. Opisujejo ga kot princip notranje stabilnosti in balansiranja stresa, sposobnost prepoznavanja in upoštevanja prave mere. Lagom ima tudi socialno dimenzijo: vzemi, kolikor potrebuješ, in toliko, da bo ostalo še za druge. Bi lagom lahko uporabili tudi za vzeti iz narave, kolikor res potrebujemo, in pri tem upoštevati, da tudi narava potrebuje lagom? Na dolgih urah vožnje po avtocestah me je vedno razveselil nadvoz za prečkanje divjih živali, gosto poraščen z grmovjem. Pa visoke ograje ob avtocestah.

Lagom je tudi švedski izraz za občutiti srečo v “zame je to dovolj”. V tem trenutku je zame dovolj, da sedim v okenski niši z veliko skodelico tople kave z ovsenim mlekom.

Princip lagom bom morala še malo naštudiati, saj mi kasneje ni šel več tako gladko. Hana rezervira mizo za kosilo v kultni veganski restavraciji Hermans, to je pač nekaj, kar morava videti. Mesto je na otokih, ampak večinoma na hribu. Do stare hiše, v kateri je restavracija, se voziva po tlakovani cesti vedno višje in si še komaj upam voziti naprej, ko se končno odpre recimo manjši trg, kjer lahko parkirava. Hiše so srednjeveške, nizke in podaljšane s kletjo in terasami proti morju. Po strmih zlizanih lesenih stopnicah se spustiva v prostor, kjer je nepredstavljiva dinamika gostov, krožnikov, hrane, osebja, ki prinaša vedno nove jedi v buffet. Vse je na rastlinski osnovi, kot bi vstopila v kulinarična nebesa. Jedi so popolne, dovršene, po videzu in okusu. Prevladujejo sladko slane skandinavske kombinacije z ribezom, jabolčno čežano in začimbami (ingver, kardamom, koriander, cimet, klinčki). Noro. Izjemno težko je upoštevati lagom. Cena je za vse enaka, plčaaš kosilo, dobiš krožnik in ostalo po želji. Po kosilu si lahko pripraviš kavo, čaj, za desert je treba doplačati, ampak kdo, se sprašujem, bi lahko pojedel še sladico? Tako po spominu bi rekla, da je bilo kakšnih deset predjedi in prav toliko solat, vsaj štiri odprte glavne jedi, nekaj jedi pod težkimi glinenimi pokrovi, preveč, da bi vse poskusila, je bilo dresingov, dipov in vloženih stvari, kar res obožujem.

Restavracija ima vsaj sto sedežev zunaj in na dveh terasah. Brez rezervacije težko dobiš krožnik (pogoj je, da imaš prostor pri mizi). Fino je, da dobiš samo en krožnik, kar pomeni, da moraš vse do čistega pojesti, kar si si naložil, da greš lahko po novo jed. Dobrodošel si, da tam ostaneš in uživaš uro in pol. Uh, sva rekli, to pa je veliko časa. Ko sva pojedli kosilo, nisva bili več tega mnenja.

Skozi okno vidiva daleč spodaj Fotografisko. Zatakneva se že v muzejski trgovini, vedno so tako zelo zanimive, predvsem knjige in udobni, ponavadi izvirni počivalniki, na katerih jih listaš. Razstavo je postavil fotograf Anton Corbijn sam, skupaj s Fotografisko. Pregledna razstava v več velikih prostorih je kljub tremu prepolna impulzov, zelo intenzivnih videov in seveda ljudi. V zgornjem nadstropju je še nekaj razstavnih prostorov, za katere žal nimava več moči. Zapomnila sem si le razstavo o iskanju identitete Anne Claren. Njene fotografije Indije so me povezale z občutki, ki so ostali z menoj po potovanjih v Indijo. Še dobro, da sva jih shranili v knjigi Kurkuma in vanilija.Need to be needed.

V Stocholmu sva si želeli obiskati vsaj še eno restavracijo, ki je malo bolj fine dinning, krožnike sestavljajo iz tradicionalnih švedskih jedi v sodobnem stilu. Poklicna deformacija naju je potegnila še v to izkušnjo, čeprav lačni res nisva bili. Večerjo sva rezervirali za zadnjo možno uro. Tu se dan pozno konča, večer pa je svetel in traja do jutra. Opažava, da sva se že prilagodili temu ritmu.

Restavracija Our je veliko obetala, ima odlične review-je, Začelo je deževati, v tistem delu mesta ni možno parkirati, zato se odločiva za taksi. Gamla stan (švedsko staro mesto) imenujejo tudi mesto med mostovi. Staro mestno jedro je ohranjeno brez očitnih popravkov ali sprememb, zato deluje izjemno avtentično, tudi vonj dežja je takšen. Generičen design majhne restavracije za največ deset miz je bilo prvo veliko razočaranje s plastičnimi rastlinami in svečkami na baterije, povrhu tega je bil na steni v obeh prostorih velik zaslon s promo videom (?!?) Postrežba bolj prisiljeno ‘na nivoju’. Prvi manjši krožniki so bili posebni in zanimivi, glavna jed pa obupno nametana in preobilna. Skandnavci imajo tradicionalno res zelo polne krožnike dobesedno vsega, v Our pa bi pričakovala bolj sodobno različico. Jedi so bile sicer vrhunske, okusi so se dopolnjevali in nadgrajevali, sploh dodatek ribeza v vseh krožnikih je dodal kislino in vsaj malo lahkotnosti jedem. Glede na obljubljeno in visoko ceno večerje, pa je skupni vtis slab.

V hotel se vrneva peš, medtem je nehalo deževati. Po ozkih mokrih ulicah med ikoničnimi zgradbami čas mineva, kot da sploh ne bi obstajal.