Stockholom (Švedska) – Gotland (Švedska)

Prizor, ko se spuščava proti obali je sanjski. Peščene sipine, trava in jata divjih gosi. Zjutraj po potki skakljajo zajčki, majhni, debelušni. Tu so vsi nadprijazni. Ni čudno, že po parih urah na tem kraju, se ti zdi življenje neskončen privilegij.

Dvajset minut vožnje iz glavnega mesta Švedske sva že v narodnem parku, noro. Tyresta nacionalni park, sprehodiva se okrog jezera, kakšnih pet kilometrov po lesenih poteh, včasih kot mostiček, ves čas med smrekami, praprotjo, travami in seveda borovnicami. Nevsiljive informativne table prosijo, da uživaš v neokrnjeni naravi, vendar jo puščaš tako, neokrnjeno. Čeprav najdeš čudovit kamen, cvet, te prosijo, da ga pustiš tam in ga prideš raje še kdaj pogledat. Si pa povabljen, da se do sitega naješ borovnic in brusnic. Na označenih mestih te vabijo, da si narediš piknik in tudi kampiraš, brezplačno. Tam so urejene klopi, wc-ji, voda. Zelo mi je všeč tak odnos do skupnega dobrega.

Naslednje jutro vstaneva zgodaj, prvič na potovanju na budilko. Piha in hladno je. V vrsti, kjer čakamo na trajekt za Gotland je kljub temu polno nasmejanih in srečnih obrazov. Gotalnd je ena izmed najbolj priljubljenih počitniških destinacij za domačine. Otroci se pretegujejo v pižamicah in lezejo z zadnjih sedežev avtombilov. Visoki svetlolasi Švedi in prav take Švedinje jih dvigujejo v naročje in jim z iztegnjeno roko kažejo res ogromen trajekt, v katerega buta razburkano morje. Vsem v vetru frfotajo lasje, še vedno močno piha.

Trajekt spominja na luksuzne križarke. Kapitan po zvočniku sporoča, da smo polni do zadnjega kotička. (Nazaj grede je trajekt bolj prazen, v restavraciji in v spalnem delu sva lahko, kjer hočeva, gor nas je le 850, tako da ne vem, koliko potnikov je, kadar je trajekt poln).

Gotland je otok. V bistvu greva tja samo z enim samim razlogom. Tu je doma Pika Nogavička. Drugače povedano, tu so snemali leta 1969 najprej serije, kasneje so jih sestavili v film. To je Hanina želja iz otroštva, da bi šla do Pike, ki je bila njena popolna vzornica. Kdor Hano pozna iz tistih let, mu bo čisto jasno, zakaj.

Pripravljeni sva porabiti del potovanaj (in denarja) za ta obisk, čeprav pričakujeva ultra turističen otok s hoteli in bazeni. Ampak to v resnici sploh ni tako! Gotland je poln, ampak samo Švedov, turisti v pravem pomenu besede smo redkost. Mesto, kjer pristanemo, je srednjeveško, mistično, umirjeno, zeleno, čudovito. Videti je, da se turizem prilagaja njim, takim, kot so, in ne obratno. Dobra praksa.

Pristanemo v edinem pristanišču na otoku, v Visbiyu. Tu se je čas ustavil, ampak res. Ozke ulice, majhni lokali, trgovinice z volno, ki diši. Ne prodajajo puloverjev in nogavic, ampak pletilke in volno. Prodajalka štrika. Zunaj so klopi,, kjer lahko začneš plesti svoj šal. Itak da si kupim volno. V mislih imam siv fotelj pred kaminom v Muziki. Težko mi bo, ker z menoj ne bo pletel Šiva, pogrešam ga zelo, pozimi ga bom še bolj, se mi zdi.

Čisto vsakdanje je, da se po ulici sprehaja moški v srednjeveških oblačilih, pred vhodom v mesto je postavljen tabor belih šotorov, kjer taborijo. Najdeva vegansko restavracijo Mirells, od koder se kar ne premakneva. Pri sosednji mizi sedi srednjeveška družina in pije priljubljeno filter kavo. Nikomur se to ne zdi nič posebnega, razen nama.